Volk je eden od protagonistov alpske in evropske kulture in domišljije, saj je glavni lik neštetih pravljic in legend. Toda včasih mit zamenjamo z resničnostjo in tako se pojavijo napačna prepričanja. Pomembno je, da take informacije prepoznamo, in da ločimo pravilne informacije od tistih, ki to niso.
Volk je približno enake velikosti kot nemški ovčar. Odrasli v povprečju tehtajo 30-40 kg, odvisno od porekla, volkovi v severni Evropi so praviloma težji. Samice tehtajo približno 20 % manj kot samci.
Morfološko se volk od psa razlikuje po ozkih prsih in dolgih okončinah z velikimi tacami, močnem vratu, močni lobanji, ki podpira posebno močne mišice za žvečenje (navadna in senčna žvekalka) ter zelo močnih, dobro razvitih zobeh, značilnih za živali, ki se v večjem delu prehranjujejo z mesom. Če opazujemo glavo volka, je s sprednje strani videti trikotna, sploščena in široka. V profilu je glava volka skoraj ravna od vrha lobanje do konca nosu. Glava psa v profilu ima bolj strm kot z bolj očitnim “čelnim postankom” (skok med čelom in nosom). Rep volka je razmeroma kratek in meri približno tretjino dolžine telesa. Oči so običajno rumene.
Barva dlake je po navadi sivkasta z bolj ali manj rumenkastimi ali temnimi odtenki in poleti manj gosta. Glede na izvorno populacijo se odtenek dlake razlikuje po značilnostih, s pomočjo katerih lahko določene populacije fenotipsko razlikujemo med sabo (npr. za Apeninsko populacijo so značilni črna konica repa, bela maska in črni trakovi na sprednjih okončinah).
Volkovi so mesojede živali (generalisti, oportunisti), ki jasno preferirajo parkljarje. Hranijo se plenom, ki je najbolj dostopen v njihovem življenjskem okolju, zato se njihova prehrana lahko razlikuje lokalno in sezonsko. Prehranjujejo se predvsem z velikim plenom, zlasti s prostoživečimi parkljarji (jelenjad, srnjad, gamsi, mufloni in divji prašiči), kjer so na voljo, in redkeje z majhnimi vretenčarji ali z mrhovino. Drobnica se v volčji prehrani pojavljajo redkeje od prostoživečih parkljarjev, odvisno od območja.
Volkovi se razmnožujejo le enkrat na leto: samec in samica se parita običajno med januarjem in marcem, odvisno od zemljepisne širine (v Alpah običajno marca), brejost pa traja približno 63 dni, kot pri psih. Velikost legla je običajno od tri do šest mladičev.
Reproduktivna enota pri volkovih je trop. To je razširjena družinska skupina, ki jo vodita oba starša (alfa samec in samica), ki se običajno edina razmnožujeta. Trop v povprečju sestavlja pet volkov, vendar se velikost tropa lahko med letom spreminja, običajno od dva do enajst volkov. Redko doseže višje vrednosti.
Običajno je trop večji v času poletja do začetka zime, ko so lahko hkrati prisotni novi mladiči in nekateri mladi volkovi iz legla preteklega leta. Ti mladi volkovi bodo dispergirali (začeli iskati svoj teritorij) v času zime.
Volkovi so zelo teritorialne živali in vsak trop volkov zaseda svoje ozemlje, ki ga aktivno brani pred tujimi volkovi. Posamezni volkovi in tropi običajno ne prečkajo teritorijev drugih tropov. Ko se to zgodi, lahko pride do spopadov, v katerih lahko volkovi pobijejo volkove drugih tropov. Zaradi tega je število tropov na območju omejeno in ne more eksponentno rasti. Velikost teritorija pa ima določeno največjo zmogljivost, na katero vplivata tudi ustrezen življenjski prostor in gostota plena. V Alpah en volčji trop v povprečju pokriva približno 250 kvadratnih kilometrov veliko območje (vir: Wolf Alpine Group).
Ne, lokalno obstaja vedno in samo en trop, katerega število posameznikov ostane s časom stabilno (razen letnih nihanj: glej zgoraj) in se ne more eksponentno povečati. Ko se volčji trop naseli na nekem območju, izključno zasede ozemlje in tvori družinsko skupnost, ki jo tvorijo starši in njihovi mladiči: mladiči se skotijo enkrat na leto, maja, mladi pa običajno dispergirajo po 1. ali 2. letu starosti.
Širjenje volka v Alpah v zadnjih štiridesetih letih je le in izključno rezultat naravne dinamike vrste. V Evropi še nikoli ni bil ujet volk, ki bi bil nato preseljen in izpuščen za ponovno naselitev.
Volkovi se običajno gibljejo ponoči, od mraka do zore, v skladu s prehranjevalno aktivnostjo svojega plena in kadar so človekove motnje manjše. Vendar se gibljejo tudi podnevi, pogosteje na manj urbaniziranih območjih z nizkimi motnjami človeka.
Tuljenje je neposredna komunikacija volkov na dolge razdalje in ima različne vloge v življenju znotraj tropa in med tropi. Volkovi zavijajo, da poudarijo in okrepijo družbene odnose znotraj tropa, da branijo ozemlje ali kličejo mladiče. Tuljenje ima tudi družaben pomen za volkove tropa in pomaga pri usklajevanju pri odhodih, sestankih in premikih posameznikov znotraj teritorija (npr. ko gredo na lov). S pomočjo tuljenja pa volkovi tudi nadzirajo svoj teritorij, saj s tem lahko izrecno potrdijo svojo prisotnost in posedovanje teritorija, pri čemer se izognejo srečanjem z drugimi volkovi ali volkovi iz sosednjega tropa.
Ni znanstvenih dokazov, da bi volkovi zavijali, ker nanje vpliva luna, kaj šele polna luna. Morda se je v preteklosti to prepričanje oblikovalo, ker je bolj verjetno, da se ob jasnih večerih, osvetljenih s polno luno, primernejših za nočne izlete, bolj sliši volčje tuljenje.
Zahvaljujoč odličnemu vidu, vonju in sluhu, se volkovi običajno prej umaknejo, preden jih lahko srečamo. Zato je srečanje z volkom malo verjetno, vsekakor pa je možno in pogostejše, kjer so se volkovi naselili na območja, kjer živi človek. V primeru bližnjega srečanja z volkom sta vedno priporočena spoštljivo vedenje in zdrava pamet. Običajno je dovolj, da glasno spregovorite in po potrebi zamahnete z rokami in žival se bo umaknila stran. Ko se volk umakne, se mu izogibajte in v nobenem primeru ne posegajte v njegovo vedenje. Če opazite volka, ki se hrani, ga ne motite, prav tako v primeru, če se znajdete v bližini volčjega brloga. Izredno redko in nenavadno je vedenje volka, ko se samozavestno približa opazovalcu. O takem vedenju je treba obvestiti lokalnega predstavnika Zavoda za gozdove Slovenije ali lokalno lovsko družino.
Da, to se lahko zgodi. Volkovi se poskušajo čim bolj izogibati stikom z ljudmi, toda na bolj urbanih območjih se nam ne morejo popolnoma izogniti. Število opazovanj je pogostejše, ker je verjetnost prečkanja cest skozi urbanizirano okolje večja. Približevanje naseljem je pogostejše v nočnem času (gre za prilagoditev vrste, da se stiki z ljudmi čim bolj izogne), vendar niso izključena tudi podnevi.
Da, volk je vrsta, zaščitena z nacionalno zakonodajo in zakonodajo Evropske unije. V izjemnih primerih veljavna zakonodaja dovoljuje odstopanja od statusa zaščite, in dovoljuje odstranitev problematičnih živali.
