Za razliko od številnih evropskih držav, volkovi nikoli niso popolnoma izginili s slovenskega ozemlja. V desetletjih sistematičnega preganjanja volkov v 18. in 19. stoletju so preživeli v najbolj človeku odmaknjenih predelih dinarskih gora. Po koncu prve in druge svetovne vojne se je populacija volkov v Sloveniji začela povečevati. Toda ta širitev je bila kratkotrajna, ker se je kmalu po koncu 2. svetovne vojne začelo sistematično preganjanje volkov. Čeprav so bile v sedemdesetih letih ukinjene nagrade za njihovo ubijanje in določena lovna sezona, se domneva, da je bilo v osemdesetih letih 20. stoletja v Sloveniji še vedno prisotnih le nekaj posameznih volkov. Po varstvu volka leta 1993 se je začel tretji val širjenja vrste v Dinarskem pogorju, potem ko je populacija začela naraščati in ponovno naseljevati nekatere svoje zgodovinske habitate.
Leta 2010 se je začelo sistematično spremljanje volkov na podlagi molekularne analize neinvazivnih genskih vzorcev, modeliranja ulova, izpusta in ponovnega ulova ter sistematičnega zaznavanja volčjih legel s pomočjo metode izzivanja tuljenja. Med letoma 2010 in 2011 je bila ocenjena velikost populacije volkov v Sloveniji med 34 in 42 osebki. Od takrat naprej je širjenje in rast populacije volkov v Sloveniji dobro dokumentirano. Zadnja razpoložljiva ocena velikosti populacije izhaja iz sezone spremljanja 2018/2019. Ocenjeno je bilo, da je v Sloveniji med 86 in 110 volkovi (brez čezmejnih posameznikov), ki tvorijo 14 tropov.
Od začetka tretjega širitvenega vala volka je bila prisotnost volčjih tropov omejena na južni in zahodni del Slovenije. Ko se je začelo sistematično spremljanje, so se v predalpskih in alpskih regijah države občasno pojavljale le posameznih živali. Toda v sezonah spremljanja 2018/2019 in 2019/2020 je prišlo do hitrega preskoka v prostorski širitvi populacije volkov. Najprej so v alpskih in predalpskih regijah odkrili tri pare volkov, s pomočjo metode izzivanja tuljenja pa je bila leta 2019 zaznana prisotnost treh novoustanovljenih tropov volkov. S tem smo dokazali vrnitev volka na območje, od koder je v 18./19. stoletju izginil.
Tudi v Sloveniji, tako kot v drugih državah s stalno populacijo volkov, so glavna vprašanja, povezana s tem plenilcem, napadi na živino in do neke mere konkurenca z lovci za naravni plen, večinoma prostoživeče parkljarje. V prvi polovici prejšnjega desetletja se je število napadov volkov zmanjšalo, od leta 2017 pa število napadov volkov na domače živali (večinoma ovce in koze) narašča. V zadnjih nekaj letih se je povečalo tudi število napadov volkov na večjih pašnih živalih (večinoma govedo), kar predstavlja težavo, saj je večina lokalnih tehnologij za preprečevanje škode preizkušena in razvita za manjše živali. Poleg tega prostorska širitev volkov v predalpske in alpske regije predstavlja nov izziv za zaščito velikih gorskih pašnikov, zlasti pašnikov, ki so tudi priljubljena rekreacijska destinacija. Poleg tega je vrnitev volkov v alpske regije vzbudila močne občutke strahu v lokalnih skupnostih, ki niso vajene stalne prisotnosti volkov.
Poleg nezakonitega ubijanja je glavna naraščajoča nevarnost za slovensko populacijo volkov tudi križanje volka s psom. Čeprav ta pojav ni tako resen kot v nekaterih drugih državah, smo pred kratkim že zaznali dva tropa križancev.
V Sloveniji je volk pravno popolnoma zaščiten z določenimi izjemami – izjemnimi odstreli, ki jih uporabljamo za zmanjšanje večjih konfliktov s kmetijstvom. Določbe o zaščiti volkov so vključene v nacionalno zakonodajo v Zakonu o ohranjanju narave, Zakonu o varstvu okolja, Zakonu o lovu in Zakonu o gozdovih. Od leta 2015 slovensko ministrstvo za okolje financira državne projekte za spremljanje volkov, izplačuje odškodnine za škodo po volku in financira ukrepe za preprečevanje škode na živini.
